APOLONIJA SIMON: GLOBINE VIDNEGA

Apolonija Simon je pri ustvarjanju zvesta slikarstvu in risbi, v preteklosti pa se je ukvarjala tudi s  klasičnimi grafičnimi tehnikami. Umetnica izrazno moč poglobljeno raziskuje skozi slikarske zapise. Pravi, da ji slikarstvo omogoča subtilno prodiranje v prostore neskončnosti in sublimnega ter ji dovoljuje oživiti želeno likovno zamisel.

Najnovejši opus slik sledi naslovu Globine vidnega, s katerim umetnica želi ustvariti prostore novih barvnih harmonij. Gre za materializacijo likovnega občutenja, za idejo, ki se mora preliti v materijo. V teh delih še vedno prepoznamo človeški lik.

Gre za komaj zaznavne človeške figure, ki tonejo v neskončni prostor. Podobe v pokrajini, odmaknjene v svet tišine, v gledalcu prebujajo različna čustva. Prebujajo ga lahko v neizmerno radost neskončnega ali pa v neutolažljivo žalost končnega. Telesa človeških figur so mestoma že tako poenostavljena, da z oddaljevanjem od njih ponekod ostanejo zgolj temne silhuete, ki se brez jasnih kontur zarisujejo v prostor. Ko so v ospredju slike, delujejo kot nekakšne miniature, v ozadju pa so skoraj neprepoznavne, kot bi izginjale pred našimi očmi. Gledalec z njimi potuje po plasteh slikovnega polja vse do notranjosti slike. Vprašanje je, koliko smo ljudje še sposobni videti tisto, kar je za vsebino ali pod površino slike.

Umetnica o svojih delih pravi: »Slike, ki sem jih ustvarila, mi nudijo varno »zavetje«, morda res ni hitrega preboja v spremembe, je pa konstanta, ki nudi možnost dodajanja in nadgrajevanja. Navidezno se vrtiš na istem mestu, ko pa se vsi koraki vplastijo v sliko, vidiš, da te ta vseeno pelje naprej. Ta potovanja so neusahljiv vir slikarskih doživetij.«

VEČ O RAZSTAVI NAJDETE TUKAJ

VABLJENI TUDI K OGLEDU VIDEA: POVEZAVA